Zgodovina in teoretična izhodišča

Zgodovina karierne orientacije

18. stoletje

Karierna orientacija nima dolge zgodovine, ima pa pestro preteklost. Do sredine 18. stoletja ljudje niso izbirali poklicev, saj poklicev in služb še ni bilo, ampak so jim bile delovne aktivnosti predpisane s strani družine, v katero so se rodili. Sin kmeta je postal kmet, sin čevljarja čevljar, sin peka pek. Število delovnih opravil je bilo majhno in omejeno.

Službe in posledično poklici so se pojavili kot rezultat urbanizacije, industrializacije, mehanizacije in posledično vedno večje delitve dela. Število poklicev je od začetka 20. stoletja pričelo strmo naraščati. »Pojavila se je potreba, kako postaviti pravega človeka na pravo delovno mesto in kako delovno čim bolj izkoristiti človekove sposobnosti« (Šlibar, 2015). Ljudje so se za poklice pričeli odločati, pri čemer pa so vedno bolj potrebovali pomoč kariernih svetovalcev, ki so jim pomagali pri spoznavanju lastnih potencialov in različnih poklicev. »Psihologija in medicina dela sta postali pomembna dejavnika v nadaljnjem razvoju gospodarstva« (Šlibar, 2015).

19 – 20. stoletje

»Prvi formalni poklicno svetovalni center na svetu je leta 1908 v Bostonu ustanovil Frank Parsons« (Hartung in Blustein, 2002). Namenjen je bil mladim, ki so se odločali za poklic enkrat v življenju. S kariernim svetovanjem se je pričelo tudi svetovanje kot tako. Karierna orientacija je danes prisotna skorajda povsod po svetu.

»V Evropi so se začele poklicne svetovalnice širiti po letu 1910« (Šlibar, 2015). »Za začetek poklicnega svetovanja na slovenskih tleh se šteje (Oman, 1976) ustanovitev Banovinske poklicne svetovalnice, ki jo je na pobudo obrtnikov in strokovnih šol leta 1938 v Ljubljani ustanovila banska uprava kraljevine Jugoslavije« (Niklanovič, 2011). Med drugo svetovno vojno je aktivnost poklicnih svetovalnic zamrla.

»Po drugi svetovni vojni se je razvoj poklicnega svetovanja pričel na začetku petdesetih let. Takrat so začeli uporabljati izraz poklicno usmerjanje. Do večjega razmaha poklicnega usmerjanja je prišlo šele koncem petdesetih let, ko je v Sloveniji delovalo že 15 poklicnih svetovalnic v okviru okrajnih posredovalnic za delo. V šestdesetih letih so se v šolah pričele širiti šolske svetovalne službe, ki so začele aktivno sodelovati pri izvajanju programa poklicne orientacije« (Niklanovič, 2011).

V devetdesetih letih 20. stoletja je izraz poklicno usmerjanje zaradi njegove direktivne naravnanosti nadomestil izraz poklicna orientacija. Zaradi veliko brezposelnih po osamosvojitvi Slovenije, poklicna orientacija ni bila namenjena več samo mladim pred začetkom delovne dobe, ampak tudi ljudem, ki so izgubili službe in so se odločali, kako in kje nadaljevati zaposlitveno pot.

21. stoletje

Zaradi hitrih družbeno delovnih sprememb se je po letu 2000 uveljavilo poimenovanje vseživljenjska karierna orientacija, »ki posamezniku pomaga, da se usposobi za načrtovanje in vodenje kariere. Sprememba poimenovanja ponazarja prehod od tradicionalnega (statičnega) k sodobnemu (dinamičnemu) pogledu na kariero« (Ažman idr, 2014). Karierno svetovanje je namenjeno vsem delovno aktivnim ljudem, ne več pretežno samo mladim in tistim brez zaposlitve.

»V zadnjih dvajsetih letih se je mreža izvajalcev kariernega svetovanja precej razširila. Poleg Zavoda za zaposlovanje, osnovnih in srednjih šol ter kadrovskih služb podjetij so se z aktivnostjo karierne orientacije pričeli ukvarjati še: karierna središča na univerzah, svetovalna središča ISIO (Andragoški centri), koncesionarji Zavoda za zaposlovanje, partnerji s področja zaposlovanja (delodajalci, zbornice), nekateri delodajalci za svoje zaposlene, zasebne agencije, lokalne skupnosti, nevladne organizacije, mladinski centri, projekti« (Niklanovič, 2017).

Karierno svetovanje ni samo svetovanje pri odločanju oz. spremembi karierne poti, ampak od samih začetkov vključuje tudi izobraževalno in osebno svetovanje.

Uporaba karierne orientacije je smiselna pri načrtovanju poklica, izobraževanja in zaposlovanja, kot pomoč na delovnem mestu (shajanje s sodelavci, zahteve delovnega mesta, stres na delovnem mestu, karierni prehodi znotraj podjetja), ob osebnih in kariernih spremembah (izguba službe, iskanje nove zaposlitve), pri procesih razvoja kadrov ter ob upokojevanju.

PREBERI VEČ